Ko hormoni popustijo

zaljubljenost

Zaljubljenost je čarobni čas dveh posameznikov. Čas posebnih občutkov, ki jih mnogokrat ne znata opisati, čas neizmerne sreče in zadovoljstva. Čas, ko je on/ona edina misel, ki te spremlja v vsakem delu dneva. Čas, v katerem medsebojnih razlik ne opazita, oziroma jim ne pripisujeta velikega pomena. Lahko bi rekli, da je to čas, ko sta popolnoma navdušena drug nad drugim.

Zakaj je tako?

Zaradi hormonov, ki jih naše telo proizvede (npr. dopamin, oksitocin … ), ki na posameznika vplivajo podobno kot nedovoljene substance. To pomeni, da pri partnerju opazimo le pozitivne lastnosti, kajti »predoziranost« nam zamegli razum, hkrati pa nas spodbudi, da naredimo vse, kar je v naši moči, da bi partnerja zadovoljili, da mu bomo všeč. Zato se jima v tem obdobju ni problem odreči svojim interesom, hobijem, navadam in željam. Drug za drugega sta pripravljena žrtvovati dele sebe, samo da sta lahko skupaj.

To obdobje pa žal ne traja večno. Več časa, ko posameznika preživita skupaj, več ko skupaj doživita, se pogovarjata, bolj se med njima začnejo kazati razlike. Kmalu se drug drugemu zazdita drugačna, skoraj popolna tujca. Pojavijo se prva nesoglasja. Pričneta  dvomiti, ali sta sploh prava drug za drugega.

To je normalno, kajti tista prva vzhičenost, ki je bila prisotna v zaljubljenosti, je sedaj mimo. V tem trenutku se morata posameznika soočiti z dejstvom, da so težave in nesoglasja sestavni del razmerja. In če sta se odločila za odnos, sta si nezavedno dala nalogo, da se bosta vsakodnevno trudila in se odločala za medsebojno dobro. Pomembno je, da se zavestno odločita za odnos, kar pomeni, da se odločita za pot ranljivosti, odprtosti drug pred drugim, iskrenosti in začneta proces zdravljenja starih psiho-organskih stanj, ki sta ju vodila, da sta se srečala.

Zavedati pa se morata, da odnos, ki ga ustvarjata, ustvarjata vsak s svojo organsko zasnovo, čustvenostjo, miselnostjo in duhovnostjo. Ta partnerski odnos je v svojem jedru in vsej svoji globini odvisen od primarnega odnosa, ki sta ga imela s svojimi starši. Z vzdušjem, ki je bilo v primarni družini, z materino odzivnostjo na otrokove potrebe, z njenim glasom, zrenjem in tudi dojenjem, so se zgradili temelji za poznejšo privlačnost. Govorimo o nezavednih sferah našega doživljanja, ki se v polnosti ponovno prebudijo ravno v zaljubljenosti. V zaljubljenosti dobijo prostor, da jih prepoznamo in reguliramo.

Ponovitev starih občutkov v partnerskem odnosu je nezavedni poskus, kako ustvariti novo atmosfero, kako zaceliti stare otroške rane ter kako nadomestiti vse bistveno, kar jima je manjkalo v dobi odraščanja. Ljubezen, ki je torej ODLOČITEV, ki pa hkrati pomeni tudi ločitev od drugih možnosti. Ko se posameznika odločita za odnos, zapreta ostala vrata. Odločita se za moškega, žensko in zapreta vrata za vse ostale moške, ženske.

Odločitev za odnos pomeni »garanje«. Partnerja morata sprejeti medsebojne razlike, si zaupati ter se naučiti sobivati. Poleg tega morata biti sposobna ohraniti dele sebe, kar pomeni, da svojih

hobijev, interesov, potreb in želja ne zavržeta. Torej, kako postati del drugega, se z njim združiti, doživeti polnost ljubezni, ob tem pa ostati samostojen, ločen in svoboden? To lahko dosežeta z odločitvijo za njun odnos, ranljivostjo, komunikacijo, kjer drug drugega slišita, se upoštevata in se dogovorita, kaj tolerirata in česa ne. Bistvenega pomena je, da sta partnerja pripravljena na iskrenost do sebe in drugega, ter da sta sposobna biti ranljiva ter sprejemati odgovornost za odnos. Le tako lahko iz začetne, s hormoni preplavljene zaljubljenosti zraste nekaj trdnejšega in trajnejšega – partnerska ljubezen.

Romana Čolić